Skoči na glavno vsebino

Za pravilen govorni razvoj nujno potrebujemo:
• Zdrav živčni sistem,
• Pravilno in dobro razvite psihične funkcije (pozornost, zaznavanje, mišljenje, pomnjenje,…),
• Razvita čutila,
• Zdrava govorila,
• Pravilen in zgleden govor otrokovega okolja (spodbudno govorno okolje).

Vedeti moramo, da je razvoj govora pri otrocih individualen. Eni radi veliko govorijo, drugi so tihi in zadržani. Nekateri hitro spregovore, drugi šele po drugem letu in v kratkem času vse nadoknadijo.

 

OPREDELITEV GOVORNO JEZIKOVNE MOTNJE

Otroci z govorno–jezikovnimi motnjami predstavljajo zelo heterogeno skupino, v katero sodijo tako otroci z najpreprostejšo govorno motnjo, ko otrok ne zna izgovoriti posameznega glasu (črke), do najkompleksnejših govorno-jezikovnih motenj, ko je moteno otrokovo izražanje in razumevanje. Pogosto se pri otroku pojavlja kombinacija različnih pomanjkljivosti, ki se kaže na različnih področjih sporazumevanja.

Govorne motnje označujejo napačne, motene izreke posameznih glasov govora (artikulacija), ter problemi hitrosti in ritma govora. Prisotne so motnje artikulacije v smislu izreke, izpuščanja, zamenjave, popačenja določenih glasov. Najpogostejše težave se kažejo, ko otrok ne zna povedati posameznega glasu. Če ne zmore izgovoriti glasu R, govorimo o rotacizmu, če otrok nima glasu L (lambdacizem), če ne zna povedati glasu K, je to kapacizem.

Jezikovne motnje kažejo oškodovanost ali okrnjenost v razumevanju in/ali uporabi govorjenega, pisnega in/ali drugega simbolnega sistema. Otrokove težave je zaznati pri razumevanju govora, poimenovanju, branju in pisanju.
Govorno jezikovne motnje se razprostirajo na kontinuumu od lažjih, preko zmernih do težjih oblik.

 

ZNAČILNOSTI OTROK Z GOVORNO JEZIKOVNO MOTNJO

Otroci z govorno jezikovnimi motnjami imajo težave na praktično vseh psihofizičnih področjih:

• Prisotne so motnje zaznavanja pri sicer zdravih čutilih.
• Opazna so odstopanja na področju grobe in fine motorike.
• Slabša pozornost in koncentracija.
• Prisotne so težave na področju spomina in uporabe naučenega.
• Otrok nima razvitega govora.
• Prizadeto je področje jezika in vseh jezikovnih podsistemov.
• Otrok ne razume kaj od njega želimo in kaj je slišal, kljub normalnem
sluhu in normalnim intelektualnim sposobnostim.
• Otrok ne more pravilno izraziti svojih želja in potreb, ne more ustrezno odgovoriti na zahteve
okolice, zato se pogosto pojavijo še dodatne čustvene težave ter težave na področju socializacije.
Vse to prizadene otroka, ki je sicer normalno inteligenten in se zaveda svojih težav, ne more pa ji sam rešiti.
Otrok s tovrstnimi težavami v veliki skupini otrok brez težav, ne more kvalitetno sodelovati, je zadržan, sram ga je, raje se umika in ne sodeluje, saj se zaveda svoje drugačnosti.

 

GOVORNA MOTENOST

Strokovnjaki navajajo, da je govor otroka moten, ko toliko odstopa od govora okolice, da pritegne pozornost, moti komunikacijo in povzroča slabo prilagoditev posameznika.
Za poslušalca je vsak otrok, ki govori tako, da nismo pozorni na to, kaj govori, temveč na to, kako govori, govorno moten otrok.
Statistika kaže, da je v predšolskem obdobju približno 20-25% govorno motenih otrok.

Predšolski otroci brez težav, usvajajo govor spontano, po naravni poti.
Problem se pojavi pri otrocih, pri katerih so prisotne motnje zaradi prizadetosti oz. okvar določenih sposobnosti. Pri njih razvoj ne poteka spontano in po naravni poti. Določene sposobnosti se ne razvijejo ali pa so pomanjkljive.

Predšolski otroci z govorno jezikovno motnjo potrebujejo ustrezno logopedsko obravnavo, s pomočjo katere odpravijo motnjo in razvijejo ustrezno komunikacijo z okolico, tako, da se kasneje lahko kvalitetno integrirajo v socialno okolje.
Večini otrok z GJM zadostuje redna ambulantna logopedska obravnava. Ti otroci so vključeni v redne programe za predšolske otroke ali v programe za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.

Kaj obsega delo logopeda:
• Preprečevanje in odpravljanje vseh vrst motenj v govorno-jezikovni komunikaciji.
• Specifično govorno in vzgojno svetovanje staršem, ki so zaskrbljeni zaradi razvoja govorno-jezikovnih sposobnosti svojega otroka.
• Aktivno vključevanje staršev v proces pomoči otroku s težavami v govorno-jezikovni komunikaciji.
• Preventivni pregledi govorno-jezikovnih sposobnosti otrok.

PRILAGODITVE:
• ČASOVNE PRILAGODITVE
Otrok z govorno–jezikovno motnjo potrebuje več časa, da sprejme, razume in predela sprejeto informacijo. Rabi čas, da po svojih zmožnostih odgovori. Otrokovo razumevanje sprejetega sporočila se mora sproti preverjati.
Odrasli v vrtcu naj imajo dovolj časa za umirjeno komunikacijo z otrokom z govorno–jezikovno motnjo: za pogovor, dogovarjanje, pripovedovanje, dodatno razlago. Pri posredovanju novih vsebin naj govorijo počasi in razločno. Otrok potrebuje eno ali več ponovitev, dodatno razlago iz različnih vidikov in na različne načine.
Ob primernem ravnanju odraslih se tudi vrstniki sčasoma navadijo počakati na odgovor otroka z govorno – jezikovno motnjo. Vse to mu daje občutek sprejetosti, uspešnosti in enakovrednosti v oddelku. S pomočjo vzgojiteljev, pomočnikov vzgojiteljev in vrstnikov lahko razvije pozitivno samopodobo in se ne izogiba sporazumevanju.
• PRILAGODITVE PROSTORA
Zagotoviti je potrebno možnost izvajanja individualne obravnave v igralnici in po potrebi v ločenem prostoru za individualno strokovno delo z otrokom in njegovimi starši.
• PRILAGODITVE IZVAJANJA PODROČIJ DEJAVNOSTI
Namestitev otroka v oddelek naj bo ustrezna, vendar ne posebno izstopajoča. Pri tem je predvsem pomembna prijetna in umirjena čustvena klima, v kateri se lahko otrok dobro počuti in se sproščeno sporazumeva s sovrstniki. Pomembni so odnosi odrasli- otrok – drugi otroci.
Pri vodenih dejavnostih naj bo otrok v ospredju, blizu odraslega, ki mu bo tako lažje pomagal, ponovil navodila, ga vzpodbujal in vzdrževal očesni kontakt.
Dejavnosti naj se otroku ponudijo tako, da lahko uporablja vse možne poti sprejemanja. Le jasno sprejeta in pravilno razumljena informacija otroku omogoča vključevanje v oddelek in njegovo ustrezno odzivanje v njem. Priporočljivo je izvajanje vzgojno izobraževalnih dejavnosti z avdiovizualnimi sredstvi.
Veliko pozornosti strokovni delavci usmerijo igram dihanja in pihanja ter razvijanju motorike govoril. Ob različnih in raznovrstnih zabavnih igrah otroci urijo izpihovanje, vsrkavanje, oblizovanje…
Besedišče se mora prilagajati otrokovim govorno jezikovnim sposobnostim. Za preverjanje razumevanja je potrebno pozorno spremljanje njegovih nebesednih in besednih reakcij.
Odrasli otroka ne učijo govoriti in ne popravljajo njegovega govora. Otroka se vzpodbuja k besedni komunikaciji in pri tem mora imeti možnost izražanja besed in misli po svojih zmožnostih. Ponudimo mu mnogo zanimivih govornih vzorcev in seveda vzorno, počasno in preprosto razlago vsega, kar se dogaja okrog nas.

Odrasli s svojim odnosom do otroka z govorno jezikovno motnjo učijo tudi otrokove vrstnike, kako se sporazumevati in graditi socialne odnose. Tako ga lahko vrstniki ob različnih dejavnostih spontano vzpodbujajo k besednemu izražanju.
Otrok z govorno–jezikovno motnjo se običajno zaveda svojih šibkih sposobnosti in se pogosto poskuša izogniti različnim dejavnostim.
Strokovni delavci mu pomagajo premostiti začetne težave in ga vzpodbujajo k aktivnemu vključevanju v vse dejavnosti.

Pripravila svetovalna delavka: Martina Ošlak

Viri:

• Sheridan, M.D. (priročnik za interno uporabo) Otrokov razvoj od rojstva do petega leta
• Vizjak Kure, T. (2002) Program vzpodbujanja razvoja motorike, senzorike, kognicije, govora in jezika v predšolski logopedski skupini, Zbornik referatov, Simpozij Naših 40 let, CSG Maribor
• Žnidarič, D. (1992) Potrudimo se za pravilen govor svojega otroka, CUSGM, Maribor
• Lesjak Skrt, B. (2008) Glasovi v gibanju in igri, Društvo Bravo

(Skupno 1.164 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost